Georgij Plehanov
ANARHIZEM IN SOCIALIZEM
Rekli smo, da glavne značilnosti Bakuninovega programa izvirajo iz enostavnega dodajanja dveh abstraktnih načel: svobode in enakosti. Zdaj lahko vidimo, da bi se lahko dosežena celota enostavno povečala, če bi dodali tretje načelo, načelo solidarnosti. Prav zares, program slavne "Zveze" doda še nekaj drugih. Na primer, "Zveza se razglasi za ateistično, želi si ukinitev religij, zamenjavo znanosti za vero, človeške za božansko pravico." V razglasitvah, katere so bakuninovci med nameravanim uporom ob koncu septembra leta 1870 nalepili na stene mesta Lyon, lahko beremo (člen 41), da se "država, ki je padla v razkroj, ni več sposobna vmešavati v plačila privatnih dolgov." To je neizpodbitno logično, ampak težko bi bilo sklepati neizpolnitev privatnih dolgov iz načel, ki so prirojena človeški naravi.
Če se že Bakunin, ko je skupaj pritrdil svoja različna "absolutna" načela, ne sprašuje samega sebe in sploh tega ne potrebuje, zahvaljujoč "absolutnemu" značaju njegove metode če eden izmed njegovih načel na kakršenkoli način omejuje "absolutno" moč drugih in če ga drugi ne omejujejo, potemtakem on najde za "absolutno" nemogoče, da bi se dalo uskladiti različne teme njegovega programa, kadarkoli besede več ne zadostujejo, in postane nujno, da se jih zamenja z bolj natančnimi idejami. On si "želi" ukinitev religije. Ampak, ko "država pade v razkroj," kdo jo bo potlej ukinil! "Želi" si ukinitev lastnine, ki je posamezno dedna. Ampak kaj se bo naredilo, če "država pade v razkroj," naj bi še naprej obstajala? Bakunin sam čuti, da stvar ni jasna, ampak se zelo hitro potolaži.
V letaku, napisanem med demonstracijami med prusko-francosko vojno, "Lettres a un francais sur la crise actuelle", piše, da je lahko Francija rešena samo z velikim revolucionarnim gibanjem, medtem ko Bakunin pride do zaključka, da se mora kmete spodbujati k prevzetju zemlje, ki pripada aristokraciji in buržoaziji. Ampak doslej so bili francoski kmetje za lastnino, ki je "posamezno dedna". Bi bila ta neugodna institucija torej podložena z novo socialistično revolucijo?
"Niti ne," odgovori Bakunin, "ko je država ukinjena, potem kmetje ne bodo več imeli pravnega in političnega posvetila, garancijo lastnine, ki jim jo sedaj daje država. Lastnina ne bo več pravica, zmanjšana bo na pogoje preprostega dejstva." (Bakuninove besede.)
To je zelo pomirjujoče. "Država, katera pade v razkroj," in s tem bo vsak človek, ki slučajno pride zraven in je močnejši od mene, lahko imel brez omejitve v lasti moje polje, ne da bi se oprijel načela "solidarnosti", in tako bo načelo "svobode" zadostno odgovorilo njegovemu namenu. Zelo ugodno "izenačenje posameznikov", to je treba reči!
"Zanesljivo je," prizna Bakunin, "da najprej stvari ne bodo delovale v absolutno mirnem načinu, obstajali bodo boji; javni red, ta nadangel buržoazije, bo moten. In pravična dejanja, ki bodo rezultat takšnega stanja stvari, bodo morda sestavila državljansko vojno. Ampak ali bi raje predali Francijo Prusiji? Še več, ne bojte se, če se bodo kmetje samega sebe požrli; tudi, če so to poskušali na začetku, bodo kmalu prepričani o materialnih nezmožnosti vztrajanja v tej smeri, in potem smo morda lahko prepričani, da bodo sami prišli do kakšnega razumevanja, do zahtev, da se sami organizirajo. Potreba po hrani, potreba po preskrbi njihovih družin in torej potreba po zaščiti njihovih domov, njihovih družin in njihovih lastnih življenj proti nepredvidenim napadom, vse to bi jih kmalu posamezno prisililo, da vstopijo v skupne dogovore. In tudi ne verjemite, da bi v teh dogovorih, "ki so prišli izven vsega uradnega skrbništva" (Bakuninove besede) zaradi golih sil dogodkov prevladali najmočnejši in tisti prebrisani. Bogastvo bogatih, ki ga državne organizacije ne bodo nič več varovale, bo prenegalo predstavljati moč Kar se tiče najbolj prekanjenih, najmočnejših, bodo ti postali neškodljivi zaradi kolektivne moči množice majhnih in zelo majhnih kmetov, poljedelskega proletariata ter množice ljudi, ki je zmanjšana na tiho trpljenje, katerim bo revolucionarno gibanje podalo oborožitev z neustavljivo silo. Prosim vedite, da se ne pričkam o tem, da bodo poljedelska okrožja, ki se bodo tako sama prepoznala od spodaj navzgor, takoj ustvarila idealno organizacijo, ki se bi strinjala z vsemi točkami o katerih sanjamo. Kar sem prepričan, je to, da bo to živeča organizacija, in kot takšna, tisočkrat boljša od te, ki obstaja danes. Še več, ta nova organizacija, ki bo zmeraj odprta mestnim propagandam, ki tudi ne more biti več potlačena, lahko bi se reklo prestrašena zaradi pravnih sankcij države, ampak bo napredovala svobodno, se razvijala in izpopolnjevala za nedoločen čas, ampak zmeraj živeča in svobodna, nikoli predpisana niti legalizirana, dokler se ne doseže kot razumen pogoj, v katerega lahko upamo dandanes."
"Idealist" Proudhon je bil prepričan, da je bila politična sestava izumljena zaradi potrebe družbene organizacije "bistvene človeštvu". Potrudil se je "odkriti" to slednjo trditev, in ko je to odkril, ni mogel videti, kakšen "raison d'etre" je to bil za politično sestavo. "Materialist" Bakunin nima nobene "družbene organizacije" svojega izuma. "Najbolj globoka in racionalna znanost," pravi, "ne more napovedati bodoče oblike družbenega življenja. Ta znanost mora biti pripravljena na razlikovanje "živeče" družbene oblike od tistih, ki dolgujejo svoj izvor "prestrašenemu" dejanju države in slednje obtoževati. Ali ni to stara proudhonistična antiteza družbene organizacije "bistvene človeštvu" in politične sestave "izumljene" izključno v interesu "reda"? Ali ni edina razlika, da "materialist" spremeni utopični program "idealista" v nekaj še bolj utopičnega, bolj meglenega, bolj absurdnega?
"Verjeti, da je izjemna shema vesolja nastala zaradi naključja, pomeni domišljati si, da če naključno vržeš okoli sebe zadostno število tiskanih črk, dobiš mogoče Iliado." Tako so modrovali deisti 18. stoletja v zavračanju ateistov. Slednji so odgovorili, da je bilo v tem primeru vse vprašanje časa in da moramo pri naključnem metanju črk neštetokrat prav gotovo, na določeni stopnji, dobiti potrebno zaporedje. Razpravljanja takšne narave so bile v okusu 18. stoletja in bilo bi narobe, če bi se iz njih dandanes norčevali. Ampak izgleda, da je Bakunin vzel ateistični argument dobrih starih časov precej resno in ga uporabil, da bi si izdelal "program" o izoblikovanju nove družbe. Uniči, kar obstaja; če samo to narediš dovoljkrat, dobiš končni namen organiziranja družbene organizacije - vsekakor se približuješ organizaciji, o kateri "sanjaš". Vse bo šlo v redu, ko bo enkrat revolucija ustaljena. Ali ni to dovolj "materialistično"? Če misliš da ni, si metafizik, "sanjajoč" o nemogočem!
Proudhonistične antiteze o "družbeni organizaciji" in o "politični sestavi" se ponovno pojavljajo "živeče" in v vsej celoti v tem, kar Bakunin neprestano ponavlja za "družbeno revolucijo" na eni strani in "politično revolucijo" na drugi. Po Proudhonu ni družbena organizacija do današnjih dni na žalost nikoli obstajala in zaradi potrebe po njej je bilo človeštvo pregnano, da "izumi" politično sestavo. Po Bakuninu ni bilo še nikoli družbene revolucije, ker se je človeštvo, zaradi potrebe po dobrem "družbenem" programu moralo zadovoljiti s politično revolucijo. In zdaj, ko smo ta program našli, se ni potrebno truditi o "politični" revoluciji; dovolj imamo opravka z "družbeno revolucijo."
Vsak razredni boj je obenem političen boj, potemtakem je očitno, da je vsaka politična revolucija, vredna tega imena, družbena revolucija; očitno je tudi, da je za proletariat politični boj enako potreben kot je bil za vsak drug razred, da se osamosvoji. Bakunin preklinja na vsa politična dejanja proletariata; izključno povzdiguje "družbeni" boj. In zdaj, kaj je ta družbeni boj?
Tukaj se naš proudhonist še enkrat izkaže za ponarejevalca marksizma. Zanaša se na pravila Mednarodnega Delavskega Združenja kolikor je le v njegovi moči.
V uvodu teh pravil je napisano, da podrejenost delavca kapitalu leži na dnu vsega suženjstva, političnega, moralnega in materialnega, in da je torej ekonomska osamosvojitev delavcev veliki cilj, kateremu se morajo vsa politična gibanja pokoriti kot sredstvo. Bakunin dokazuje iz tega, da je "vsako politično gibanje, ki nima za svoj takojšnji in posreden cilj končno in popolno ekonomsko osamosvojitev delavcev in ki nima vpisano na svoj prapor precej jasno in natančno načelo ekonomske enakosti, oziroma družbeni stečaj, buržoazno in kot takšno mora biti izključeno iz internacionale." Ampak taisti Bakunin je slišal da je Internacionala rekla, da je zgodovinsko gibanje človeštva proces v ustreznosti z določenimi zakoni in da revolucija ne more biti takoj improvizirana. Zato je prisiljen samega sebe vprašati, kakšna je politika, ki jo bo internacionala privzela med tisto "bolj ali manj podaljšano periodo, ki nas ločuje od grozne družbene revolucije, katero vsak danes predvideva." Temu odgovori, z najbolj globoko obtožbo in, kot da bi citiral pravila Internacionale, pravi:
"Brez milosti mora biti politika demokratične buržoazije in buržoaznih socialistov izključena: politične reforme ali politične revolucije morajo dati prednost ekonomskim reformam ali ekonomskim revolucijam; delavci se morajo torej združiti z bolj ali manj radikalno buržoazijo, da lahko izpeljejo reforme skupaj z njimi. Potem, ko so svobodni, pamorajo spremeniti slednje (radikalno buržoazijo) v resničnost proti njim samim. Mi glasno protestiramo proti tej nesrečni teoriji, ki lahko, kar se tiče delavcev, privede, da se uporabijo kot orodja proti samim sabo in da se še enkrat predajo buržoaznim izkoriščevalcem."
Internacionala nam "ukazuje", da prezremo vse nacionalne in lokalne politike; gibanju delavskega razreda mora dati, v vseh deželah, "bistveno ekonomski" značaj, kot končni cilj pa "skrajšanje ur delavnika in povečanje mezd" in kot sredstvo "združenje delavske množice" in začeti dobivati "denar za boj". Odveč je reči, da seveda mora biti skrajšanje delavnika doseženo brez kakšnega vmešavanje preklete Države.
Bakunin ne more razumeti, da se lahko delavski razred v svojem političnem boju dokončno loči od vseh strank, ki izkoriščajo. Pravi, da za delavce ni nobene druge "vloge" v političnem gibanju, kot pa biti spremljevalec radikalne buržoazije. Povzdiguje "bistveno ekonomsko" taktiko starih angleških sindikatov.
Bakunin ugovarja delavskemu razredu, da če bi bil v kakšnem gibanju, čigar cilj je pridobitev bolj razširjenih političnih pravic, obtožiti takšna gibanja kot za "buržoazna", se ima potemtakem za izjemnega revolucionarja. Prav za prav se izkaže za konservativnega, in če bi delavsko gibanje sledilo takšni liniji mirnosti, potem se vlada lahko samo razveseli.
Pravi revolucionarji našega časa imajo precej drugačne ideje, kar se tiče socialistične taktike. "Vsepovsod podpirajo vsako revolucionarno gibanje proti obstoječim družbenim političnim redom stvari"; kar jih ne preprečuje (ampak ravno obratno) od oblikovanja proletariata v stranko, ločeno od vseh strank, ki izkoriščajo, nasproti celotni "reakcionarni množici".
Proudhon, ki (kot že vemo) ni imel simpatije do "politike", je vseeno svetoval francoskim delavcem, da glasujejo za kandidate, ki so se zaobljubili, da ustvarijo "sestavljeno vrednost". Bakunin noče imeti politike za nobeno ceno. Delavec ne more uporabljati politične svobode: "da bi lahko, potrebuje dve majhni stvari prosti čas in materialna sredstva." Torej je vse buržujska laž. Tisti, ki govorijo o kandidatih delavskega razreda, se samo norčujejo iz njega. "Kandidati delavskega razreda, preneseni na buržujske pogoje življenja in v vzdušje popolnoma buržujske politične ideje, ki dejansko prenehajobiti delavci, da bi lahko postali politiki, bodo postali buržujski in bodo mogoče postali še bolj buržujski kot sama buržoazija. Ljudje ne delajo položaje, ampak nasprotno, položaji delajo ljudi."
Ta zadnji argument je skoraj vse, kar je Bakunin lahko prevzel od materialističnega pojmovanja zgodovine. Nedvomno je res, da je človek produkt njegove družbene okolice. Ampak pripiši to neizpodbitno resnico s to prednostjo, da se je potrebno znebiti stare, metafizične metode mišljenja, ki smatra stvari drugo za drugo in neodvisno drugo od druge. In zdaj je Bakunin, kot njegov gospodar Proudhon, kljub njegovemu spogledovanju s heglovsko filozofijo ostal celo življenje metafizik. Ne razume, da se okolje, ki naredi človeka, lahko spremeni, in tako spet drugače spremeni človeka. Okolje, katerega ima v glavi, ko govori o političnem dejanju proletariata, je buržujsko parlamentarno okolje, okolje, ki mora smrtno nujno pokvariti delavske predstavnike. Ampak okolje volivcev, okolje stranke delavskega razreda, ki se zaveda svojega cilja in je dobro organizirana, ali ne bi to imelo nekaj vpliva na izvoljenca proletariata? Ne! Ekonomsko zasužnjen proletariat mora biti vedno v političnem suženjstvu; v tej domeni bo zmeraj najšibkejši; da bi se osvobodil, mora začeti z ekonomsko revolucijo. Bakunin ne vidi, da s takšnim procesom mišljenja neizogibno pride do zaključka, da je zmaga proletariata absolutno nemogoča, razen če lastniki proizvajalnih sredstev prostovoljno opustijo njihovo lastnino delavcem. Dejansko je podjarmljenje delavca h kapitalu vir ne samo političnega, ampak tudi moralnega suženjstva. In kako se lahko delavci, ki so moralno zasužnjeni, uprejo proti buržoaziji? Da je lahko gibanje delavskega razreda mogoče (po Bakuninu) mora torej prvotno narediti ekonomsko revolucijo. Ampak ekonomska revolucija je samo mogoča kot delo samih delavcev. In tako se znajdemo v začaranem krogu, iz katerega se bo moderni socializem enostavno rešil, ampak v katerem se Bakunin in bakuninovci za večno obračajo z nobenim drugim upanjem odrešitve kot z logičnim "salto mortale".
Pokvarjeni vpliv, ki ga ima parlamentarno okolje na predstavnike delavskega razreda, je za anarhiste doslej najboljši argument v njihovi kritiki politične dejavnosti socialdemokracije. Videli smo, koliko ta kritika velja. In celo malce znanja zgodovine nemške socialistične stranke lahko zadostno pokaže, kako se v praktičnem življenju odgovarja na takšna anarhistična razumevanja.
V zavračanju vseh "politik" je bil Bakunin prisiljen prevzeti taktiko starih angleških sindikatov. Ampak celo on je slutil, da ta taktika ni bila zelo revolucionarna. Hotel se je spraviti izven zadrege s pomočjo svoje "Zveze", ki je bila nekakšna mednarodna skrita družba, organizirana na osnovi blazne centralizacije in groteskne sanjavosti. Pokorjena diktatorskemu pravilu vladajočega vrhovnega svečenika anarhije, je "mednarodno" in "nacionalno" bratstvo bilo prepričano, da mora pospešiti in usmeriti "bistveno ekonomsko" revolucionarno gibanje. Ob istem času je Bakunin odobraval "nerede", izolirane vstaje delavcev in kmetov, ki, čeprav morajo neizogibno biti uničeni, bi, je pravil, zmeraj imeli dober vpliv na razvoj revolucionarnega duha med zatiranimi. Sploh ni potrebno omeniti, da je s takšnim "programom" naredil mnogo škode gibanju delavskega razreda, ampak ni mogel iti bližje, niti za en korak, k tisti "takojšnji" ekonomski revoluciji, o kateri je sanjal. Kmalu bomo videli rezultat Bakuninove teorije "neredov". Za zdaj povzemimo, kar smo rekli o Bakuninu. In tukaj nam bo pomagal on sam.
"Na pangermanskem praporu [kakor tudi na praporu nemške socialdemokracije in torej na socialističnem praporu vsega civiliziranega sveta] je vpisano: ohranitev in okrepitve države za vsako ceno; na socialističnem-revolucionarnem praporu (beri Bakuninovem praporu) je vpisano s krvavimi znaki, z ognjenimi črkami: ukinitev vseh držav, uničenje buržujske civilizacije; svobodna organizacija od spodaj do vrha s pomočjo svobodnih združb; organizacija delavske raje (tako!), osvobojene vseh spon, organizacija celotnega osvobojenega človeštva, ustvarjenje novega človeškega sveta."
S temi besedami Bakunin zaključi svoje osnovno delo: "Država in anarhija" (Rusko delo). Pustimo naše bralce, da občudujejo retorično lepoto tega odlomka. Mi pa bomo raje rekli, da ne vsebuje absolutno nobenega človeškega pomena.
Absurdno, čisto in jasno to je vpisano na Bakuninovem "praporu". Nobene potrebe ni po ognjenih in krvavih črkah, da bi to bilo očitno vsakomur, ki ni hipnotiziran od bolj ali manj milozvočne frazeologije, ki je vedno prazna.
Stirnerjev in Proudhonov anarhizem je bil popolnoma individualističen. Bakunin ni hotel individualizma, ali bolj natančno, ene določene faze individualizma. Bil je izumitelj "kolektivističnega anarhizma". In ta izum ga je malo stal. Dokončal je utopijo "svobode" in utopijo "enakosti". Ko se ti dve utopiji niso strinjale, ko so se jokale, če so se zbrale skupaj, je obe vrgel v peč "stalne revolucije", kjer so bile dokončno prisiljene, da zaprejo usta. In potem so zaradi tega obe izhlapele, ena isto kot druga.
Bakunin je "propadajoč" utopist.