Georgij Plehanov
ANARHIZEM IN SOCIALIZEM
Med sedanjimi anarhisti so nekateri, kot npr. John Mackay, avtor "Die Anarchisten,
Kulturgemalde aus dem Ende des xix. Jahrunderts", ki se razglašajo za individualiste,
medtem, ko se drugi veliko bolj številni razglašajo za komuniste. Ti so
potomci Bakunina v anarhističnem gibanju. Izdelali so precejšnjo literaturo
v različnih jezikih in oni so tisti, ki delajo toliko hrupa s pomočjo "propagande
dejanj". Prerok te šole je ruski begunec, P. A. Kropotkin.
Tukaj se ne bom ustavil upoštevajoč doktrine današnjih individualistov-anarhistov, katere gleda celo njihovo bratstvo, komunisti-anarhisti, kot na "buržujske". Preskočili bomo naravnost na anarhiste-"komuniste".
Kakšno je stališče te nove vrste komunizma? "Glede metode, kateri sledi anarhistični mislec, se povsem razlikuje od utopičnega mišljenja," nas Kropotkin potolaži. "Anarhistični mislec se ne zateče k metafizičnemu pojmovanju (kot so 'naravne pravice', 'dolžnosti države' itd.), da bi vzpostavil kar so, po njegovem mnenju, najboljši pogoji za uresničenje največje sreče človeštva. On nasprotno sledi poti, ki jo išče moderna filozofija evolucije. On proučuje človeško družbo kot je danes in kot je bila v preteklosti; in, brez seštevanja posameznikov skupaj ali ločenih posameznikov, z višjimi kvalitetami, ki jih nimajo v lasti, zgolj upošteva družbo kot skupek organizmov, ki poskušajo najti najboljše načine kombiniranja potreb posameznika s tistimi o sodelovanju za blaginjo te vrste. Proučuje družbo in poskuša odkriti njene težnje, pretekle in sedanje, njene rastoče potrebe, intelektualne in ekonomske in po tem lahko samo nakaže, v katero smer gre evolucija."
Torej, anarhisti-komunisti nimajo nič skupnega z utopisti, saj se v razlaganju njihovega "ideala" ne obračajo k metafizičnemu pojmovanju kot so "naravne pravice", "dolžnosti države", itd. Je temu res tako?
Kar se tiče "dolžnosti države", ima Kropotkin prav; bilo bi preveč absurdno, če bi anarhisti prosili državo, da izgine v imenu njenih samih "dolžnosti". Ampak, kar se tiče "naravnih pravic" je povsem v zmoti. Par citatov bo zadostovalo, da to dokažemo.
Že v "Bulletin de la Federation Jurasienne" (št. 3, 1877) najdemo zelo pomembno izjavo: "Vladavina ljudstva lahko obstaja samo s pomočjo največje popolne avtonomije posameznikov in skupin." Ta "najbolj popolna avtonomija", ali ni to tudi "metafizično pojmovanje"?
"Bulletin de la Federation Jurasienne" je bil organ kolektivističnega anarhizma. Dejansko ni razlike med "kolektivističnim" in "komunističnim" anarhizmom. In vendarle, če je že mogoče, da delamo komuniste prištevne za kolektiviste, pa pokukajmo na "komunistični" tisk, ne samo glede smisla, ampak tudi glede znanosti. Jeseni 1892. leta se je par "tovarišev" prikazalo pred dvorom Assize v Versaillu zaradi kraje dinamita. Med drugimi je bil eden G. Etievant, ki je sestavil izjavo anarhističnih-komunističnih načel. Sodišče mu ni dovolilo, da bi to prebral, nakar se je uradni časopis anarhistov, "La Révolte", zavzemal, da izjavi to deklaracijo, trudeč se zavarovati absolutno pravilno kopijo originala. "Izjava G. Etievanta" je naredila vtis v anarhističnem svetu, in celo "kulturni" ljudje kot Octave Mirbeau so jo citirali z ogromnim spoštovanjem poleg del "teoretikov", Bakunina, Kropotkina, "neprimerljivega Proudhona" in "aristokratskega Spencerja" (!). In to je zdaj smer Etiévantovega mišljenja:
"Nobena ideja nam ni prirojena; vsaka ideja je rojena iz neskončno različnih in številnih občutkov, katere sprejemamo s sredstvi naših organov. Vsako dejanje posameznika je rezultat ene ali več idej. Človek torej ni odgovoren. Da bi ta odgovornost morala obstajati, bi morala volja določati občutja, kakor te določajo idejo in dejanje. Ampak je ravno obratno, občutja, ki določajo voljo, vsa razsodnost postane nemogoča, vsaka nagrada, vsaka kazen nepravična, kakorkoli je že dobrega in slabega storjeno. Tako nekdo ne more soditi ljudi in delovati, razen če ima zadosten kriterij. Za zdaj takšen kriterij ne obstaja. Vsekakor ni v zakonu, da bi se lahko našel, kajti resnična pravica je nespremenljiva in zakoni so spremenljivi. Tako je z vsemi drugimi zakoni (!). Kajti, če so zakoni dobrohotni, zakaj je potem dobro, da jih namestniki in senatorji spreminjajo? In če so slabi, zakaj je potem dobro, da jih sodniki usmerjajo?"
Ko je tako "demonstriral" "svobodo", se Etiévant premakne na "enakost".
Od rastlin do človeka so vsa bitja oskrbljena z bolj ali manj popolnimi organi, usojeni, da služijo njim. Vsa ta bitja imajo torej pravico, da uporabijo njihove organe glede očitne volje matere narave. "Torej imamo pravico, da z nogami prečkamo ves prostor; pravico, da naša pljuča izpostavimo celotnemu zraku; pravico, da naš želodec prebavi vso hrano; pravico, da lahko naši možgani mislijo na vse ali prebavljajo misli drugih; pravico, da se naša sposobnost govorništva razvije do konca; pravico, da naša ušesa slišijo vse; in imamo pravico do vsega tega, ker imamo pravico do življenja in ker vse to sestavlja življenje. To so prave pravice človeka! Ni jih potrebno določiti, obstajajo kot obstaja sonce. Niso napisane v nobeni ustavi, v nobenem zakonu, ampak so vpisane z neuničljivimi črkami v veliki knjigi narave in nikoli ne zastarajo. Od črva do slona, od travne bilke do hrasta, od atoma do zvezde, vse jo razglaša."
Če niso to "metafizična pojmovanja", in celo najslabša te vrste, bedne karikature metafizičnega materializma 18. stoletja, če je to "filozofija evolucije", potem moramo priznati, da nima nič skupnega z znanstvenim gibanjem našega časa.
Poslušajmo še eno avtoriteto in citirajmo slavno knjigo Jean Grave-a, "La societe mourante et l'Anarchie", ki so jo pred kratkim obtožili francoski sodniki, saj so jo smatrali za nevarno, medtem ko je v resnici samo skrajno smešna.
"Anarhija pomeni negacijo avtoritete. In zdaj vlada trdi, da je njena obstoječa legitimnost osnovana na potrebi varovanja družbenih institucij; družine, religije, lastnine, itd. Ustvarila je ogromen aparat, da si je zagotovila izvrševanje njene naloge in kazni. Glavne so: zakon, uprava, vojska, zakonodaja, izvršilna moč, itd. Tako je bila anarhistična ideja, ki je prisiljena odgovoriti na vse te, odgovorna napasti vse družbene predsodke, da bodo postali podrobno premleti od vsega človeškega znanja, da bi demonstrirali, da so bila njena pojmovanja v harmoniji s fiziološko in psihološko naravo človeka in v harmoniji z običaji naravnih zakonov, medtem, ko je bila naša dejanska organizacija ustanovljena v nasprotovanju vse logike in vsega dobrega smisla Potemtakem je bilo, v bojevanju z avtoriteto, potrebno za anarhiste napasti vse institucije, ki jih vlada brani, potreba, za katero hoče demonstrirati, da lahko uzakoni njen lasten obstoj."
Zdaj vidite, kaj je bil "razvoj" "anarhistične ideje". Ta ideja je "zanikala" avtoriteto. Da bi se zavarovala, se je avtoriteta sklicevala na družino, religijo, lastnino. Potem se je "ideja" znašla, da prisiljeno napada institucije, katere očitno prej ni opazila, in hkrati je "ideja", da bi naredila čimveč iz njenih "pojmovanj", predrla do prave globine človeškega znanja (v vsaki stvari je nekaj dobrega!). Vse to je samo rezultat naključja, nepričakovanega obrata "avtoritete" k diskusiji, ki je nastala med njo samo in "idejo".
Zdi se nam da, kakorkoli je zdaj bogata v človeškem znanju, "anarhistična ideja" prav za prav sploh ni komunistična; svoje znanje zadržuje zase in pušča uboge "tovariše" v popolni nevednosti. Za gospoda Kropotkina je vse v redu, ko poje hvalnice "anarhističnemu mislecu"; nikoli ne bo mogel dokazati, da se je bil njegov prijatelj Grave sposoben dvigniti malce višje od šibke metafizike.
Kropotkin bi moral še enkrat prebrati anarhistične letake Elisée-a Reclus-a ta veliki "teoretik" in potem nam naj pove, če najde v njih karkoli drugega razen sklicevanja na "pravico", "svobodo" in na druga "metafizična pojmovanja".
Končno, Kropotkin ni sam tak metafizik, kot trdi, da je. Daleč od tega! Na splošnem sestanku Federacije Jure, 12. oktobra 1879 je naprimer rekel:
"Bil je čas, ko so anarhistom zanikali celo pravico do obstoja. Splošni Svet Internacionale nas je smatral za strankarske, tisk kot sanjače; skoraj vsi so nas imeli za norce; ta čas je zdaj preteklost. Anarhistična stranka je dokazala svojo aktivnost; preplezala je vsako oviro, ki je ovirala njen razvoj; danes je sprejeta." [Od koga!] "Da smo prišli do tega, je bilo za stranko potrebno, poleg vsega drugega, da smo obdržali priznanje v domeni teorije, da smo vzpostavili njen ideal družbe prihodnosti, da smo dokazali, da je ta ideal najboljši; da smo naredili več kot to da smo dokazali, da ta ideal ni produkt sanj proučevanja, ampak teče direktno iz javnega pridiha, da je to v skladu s zgodovinskim napredkom kulture in idej. To delo je narejeno," itd
Lov za najboljši ideal družbe prihodnosti, ali ni to utopična metoda "par excellence" (tipičnega primera op.)? Res je, da hoče Kropotkin dokazati, "da ta ideal ni produkt sanj proučevanja, ampak teče direktno od javnega pridiha, da je to v skladu z zgodovinskim napredkom kulture in idej." Ampak kateri utopist ni poskušal tega dokazati? Vse je odvisno od vrednosti dokazov in tukaj je moj rojak Kropotkin neskončno šibkejši kot veliki utopisti, s katerimi ravna kot z metafiziki, medtem ko sam nima nobenega pojma o dejanski metodi moderne družbene vede. Ampak preden preučimo vrednost teh "dokazov", spoznajmo "ideal" kot tak. Kakšno je Kropotkinovo pojmovanje anarhistične družbe?
Prevzeti z reorganiziranjem vladnega aparata so, revolucionarji-politiki "jakobinci" (Kropotkin sovraži jakobince celo bolj kot jih je naša "prijateljska" carica Katarina II.), dovolili ljudstvu, da umrejo od lakote. Anarhisti bodo drugače ravnali. Uničili bodo državo in bodo vztrajali, da naj ljudstvo razlasti bogate. Ko je ta razlastitev enkrat dosežena, bo stopil na mesto "popis imetja" skupne blaginje in "distribucija" popisanega. Vse bo naredilo ljudstvo samo. "Samo dajte ljudstvu dovolj delokroga in bo v enem tednu posel prehranjevalne oskrbe nadaljeval s čudovito ureditvijo. Samo tisti, ki ni še nikoli videl delovno ljudstvo v dejanju, samo tisti, ki se je sam pokopal z dokumentiranjem, lahko o tem dvomi. Govori o organizacijski zmožnosti ljudstva s tistimi, ki so jih videli v Parizu na dan barikad (kar Kropotkin resnično ni videl) ali v Londonu ob istem času zadnje velike stavke, ko so morali nahraniti pol milijona sestradanih ljudi, in vam bodo povedali, kako je ljudstvo odkritejše od vseh ozkosrčnih uradnikov."
Osnova, s katero se bo uživanje skupne prehranjevalne oskrbe organiziralo, bo zelo poštena in sploh ne "jakobinska". Je ena, in samo ena, ki je skladna z nazori pravice in je dejansko praktična. Jemanje na veliko od nekoga, ki ima obilno imetje! Omejiti tisto, kar mora biti izmerjeno, razdeljeno! Izmed 350 milijonov, ki naseljuje Evropo, jih 200 milijonov sledi tej popolnoma naravni praksi ki dokazuje, poleg drugih stvari, da anarhistični ideal "teče direktno od javnega pridiha".
"Enako je glede stanovanj in oblek. Ljudstvo bo vse organiziralo po istem pravilu. Prelom se bo zgodil, to je verjetno. Samo ta prelom ne sme biti samo izguba, mora biti zmanjšan na minimum. In spet je ne moremo to ponoviti prepogosto dejstvo da ne bo, z obračanjem na trenutno zanimive in ne na birokrate, nikakršne nadležnosti nikjer."
Ampak, če je ljudstvo bilo topoglavo, da je ustvarilo "bureaux", torej je sovražilo Kropotkina? Če, kot je ljudstvo to naredilo v marcu 1871., ali si je odstranilo revolucionarno vlado? Potem bomo rekli, da se je ljudstvo zmotilo in jo bo poskušalo pridobiti nazaj na boljše stanje in, če bo potrebno, bomo vrgli par bomb na "ozkosrčne uradnike". Poklicali bomo ljudstvo, da se organizira, da uniči vso orodje, s katerim se lahko ti uradniki oskrbujejo.
Takšen je torej način, s katerim realiziramo izjemen anarhistični ideal v domišljiji. V imenu svobode posameznikov so vsa dejanja posameznikov odpravljena in v imenu ljudstva se znebimo celote razreda revolucionarjev; posamezniki so potopljeni v množici. Če se samo navadiš na ta logični proces, ne srečaš nobenih težav in se lahko bahaš, da nisi ne "avtoritaren" ne "utopičen". Kaj bi lahko bilo lažje, bolj prijetno?
Ampak, da lahko potrošiš, je potrebno producirati. Kropotkin razume to tako dobro, da prebere lekcijo "avtoritarnega" Marxa na to vprašanje.
"Zlo sedanje organizacije ni v tem, da se 'presežna vrednost' produkcije preda kapitalistu, kot sta bila s tem zadovoljna Rodbertus in Marx to je zožitev socialističnega pojmovanja in splošnih idej glede kapitalističnega režima. Presežna vrednost sama je samo posledica globljih vzrokov. Zlo je v tem, da je lahko kakršna koli 'presežna vrednost' namesto presežka, ki ga vsaka generacija ne potroši; zato, da je lahko 'presežna vrednost', morajo biti z lakoto prisiljeni moški, ženske in otroci, da prodajo svojo delovno moč za neznaten delež, kar lahko ta moč naredi in še posebej, česa so zmožni producirati s to močjo. [Ubogi Marx, ki ni nič vedel o teh globokih resnicah, čeprav jih zmeden princ Kropotkin tako zmedeno objasni] Zares ni dovolj, da se dobiček razdeli po enakih delih, ki je realiziran v eni industriji, če mora obenem nekdo izkoriščati na tisoče drugih delavcev. Bistvo je, da se producira z najmanjšo potrato človeške delovne moči, ki je možna, največjo možno količino, potrebno za blaginjo vseh."
Kakšni nevedneži smo mi Marksisti! Nikoli še nismo slišali, da socialistična družba predpostavlja sistematsko organizacijo produkcije! Če nam že to Kropotkin razkrije, je sámo razumno, da se obrnemo k njemu, da bi izvedeli, kakšna bo ta organizacija. Kar se tiče tega ima za povedati nekaj zelo zanimivega.
"Zamislite si družbo, naseljeno z nekaj milijoni prebivalcev, ki so zaposleni v agrikulturi in različnih industrijah Pariz, npr. z oddelkom Seine-et-Oise. Zamislite si, da se v tej družbi vsi otroci naučijo delati s svojimi rokami kakor tudi s svojimi možgani. Predpostavite skratka, da se vsi odrasli, z izjemo žensk, zaposlenih v izobrazbi otrok, lotijo dela pet ur na dan od 20. ali 22. let do 45. ali 50. let in da preživijo ta čas v katerem koli poklicu, ki si ga izberejo, v kateri koli veji človeškega dela, ki je potreben. Takšna družba bi lahko v zameno zagotovila blaginjo vseh njenih članov, daleč boljšo udobnost kot takšno, ki jo uživamo danes v buržujski družbi. Še več, vsak delavec bi v tej družbi imel na razpolago vsaj pet ur na dan, katere bi lahko namenil znanosti, umetnosti in tistim posameznikovim potrebam, ki ne spadajo v kategorijo potreb. Potem kasneje, ko so produktivne sile človeka povečane, je lahko vsebovano v tej kategoriji vse, kar je še do danes gledano kot na razkošje ali pa kot na nekaj nedosegljivega."
V anarhistični družbi ne bo nobene avtoritete, ampak bo "pogodba", (oh! Nesmrtni gospod Proudhon, spet si tukaj; vidimo, da gre vse v redu brez tebe!) s pomočjo katere se bodo neskončno svobodni posamezniki "strinjali" delati v takšni ali drugačni "svobodni komuni". Pogodba je pravičnost, svoboda, enakost; to so Proudhon, Kropotkin in vsi anarhistični svetniki. Ampak hkrati se ne smeš sporekati s pogodbo! To je stvar, ki ni brez sredstev obrambe, kot izgleda na prvi pogled. Zares domnevamo, da podpisnik pogodbe noče opravljati njegovih dolžnosti? Odpeljejo ga iz svobodne komune in lahko tvega, da umre od lakote kar ni ravno vesel pogled.
"Domnevam, da je skupina določenih prostovoljcev, združenih v eno podjetje, da bi zagotovili uspeh, zaradi katerega vsi tekmujejo med sabo z gorečnostjo, z izjemo enega družabnika, ki je pogosto odsoten iz svojega delovnega mesta. Bi morali prav zaradi njega razpustiti skupino, dodati predsednika, ki bi dajal kazni? Očitno je, da mi ne bomo naredili ne eno ne drugo, ampak nekega dne, ko bo določen tovariš ogrozil podjetje, mu bomo rekli: 'Moj prijatelj, morali bi biti veseli, da delamo s teboj, ampak ti si pogosto odsoten iz delovnega mesta in delaš zanemarljivo, torej se moraš ločiti. Pojdi in poišči še druge tovariše, ki bodo prenašali tvoje improvizirane načine." To je dlakocepsko ravno na dnu; ampak upoštevajte, kako so videzi ohranjeni, kako so zelo "anarhistični" v njegovem jeziku. Resnično ne smemo biti presenečeni, če bi bili v "anarhistični-komunistični" družbi ljudje obglavljeni zaradi prepričanja ali, v vsakem primeru, s pomočjo svobodno narejene pogodbe.
Dalje, ta ista anarhistična metoda, ki se ukvarja z lenimi "svobodnimi posamezniki", je popolnoma "naravna" in "je dandanes udejanjena vsepovsod, v vseh industrijah, v konkurenci z vsemi možnimi sistemi kazni: neplačevanje mezd itd.; "delavec sme iti v svojo delavnico ob redni uri, ampak če dela slabo, če se vmešava s tovariši z njegovo lenobo ali drugimi napakami, je vsega konec. Mora oditi iz delavnice." Tako je anarhistični "ideal" v popolnem sožitju s "težnjami" kapitalistične družbe.
Za druge bodo takšni ukrepi kot so ti skrajno redki. Osvobojen od jarma države in kapitalističnega izkoriščanja, bodo posamezniki s svojim svobodnim gibanjem vzpostavili oskrbovanje potreb za vso družbo. Vse bo narejeno s sredstvom "prostega dogovora".
"Dobro, državljani, naj drugi pridigajo o industrijskih barakah in o samostanu 'avtoritarnega' komunizma, mi pa izjavljamo, da je težnja družb postavljena v nasprotni smeri. Mi vidimo milijone in milijone skupin, ki so sestavljene svobodno, da lahko zadovoljijo vse različne potrebe ljudi, vidimo izoblikovane skupine, nekatere izoblikovane z okrožji, cestami, hišami; nekateri ponujajo pomoč preko sten (!) mest, mej in oceanov. Vse te skupine so izoblikovali ljudje, ki svobodno iščejo drug drugega, ki si pomagajo, skupaj porabljajo, skupaj izdelujejo predmete razkošja, ali obračajo znanost v novo smer. To je težnja 19. stoletja in mi ji sledimo; mi zgolj prosimo, da bi jo razvili svobodno, brez ovir vladavine. Svoboda posamezniku! 'Vzemi nekaj kremena,' je rekel Fourier, 'daj ga v škatlo in ga stresi; sami se bodo uredili v mozaik, kakršnega ne bi uspel nikoli narediti, če bi ukazal nekomu, da jih uredi v skladnost.'"
Pamet je rekla, da se poklic vere anarhistov zmanjša na dva člena fantastičnega zakona: (1) Ničesar ne bo. (2) Nobeden ni dolžan izvrševanja prejšnjega člena. To ni pravilno. Anarhisti pravijo:
(1) Vse bo. (2) Nobeden ni odgovoren za to, da je sploh karkoli.
To je zelo zapeljiv "ideal", ampak njegova uresničitev je, na žalost, zelo neverjetna.
Zdaj pa vprašajmo, kaj je ta "svobodni dogovor", ki, po mnenju Kropotkina, obstaja tudi v kapitalistični družbi? Citira dve vrsti primerov: (a) tiste, ki so povezani s produkcijo in kroženjem blaga; (b) tiste, ki pripadajo vsem vrstam družb ljubiteljev učene družbe, človekoljubne družbe, itd.
"Vzemite za primer vsa velika podjetja: Sueški prekop, čezatlantska navigacija, telegraf, ki združuje dve Ameriki. Vzemite skratka to organizacijo trgovine, ki oskrbuje, da ko se zjutraj zbudiš, najdeš kruh v pekarni meso v mesariji in vse, kar si poželiš, v trgovinah. Je to delo države? Seveda, danes plačujemo posrednikom gnusno visoko ceno. Torej, še več razlogov, da jih zatiramo, ampak ne si misliti, da je potrebno skrbeti vladi, da nas oskrbuje z dobrinami in oblekami."
Izjemno dejstvo! Začeli smo prezirljivo ravnati z Marxom, ki je samo mislil o zatiranju presežne vrednosti in ni imel nobene ideje o organizaciji produkcije, končamo pa z zahtevo zatiranja dobičkov posrednikov, medtem ko, kar se tiče produkcije, pridigamo večini buržoazije "laissez-faire, laissez passer" (prosti trg, brez vsakršnih omejitev za lastnike kapitala). Marx je rekel, mogoče ne brez razloga, da se zadnji najslajše smeje.
Vsi vemo, kaj je "svobodni dogovor" buržujskih "podjetnikov" in lahko samo občudujemo "absolutno" naivnost človeka, ki vidi v tem znanilca komunizma. Ravno ta anarhični "dogovor" mora biti odstranjen, da lahko izdelovalci prenehajo biti sužnji svojih izdelkov.
Kar se tiče resnično svobodnih družb "učenjakov", umetnikov, človekoljubov, itd, nam Kropotkin sam pove, koliko je njihovo delo vredno. Te (družbe) so "sestavljene iz ljudi, ki svobodno iščejo eden drugega, ko končajo njihovo delo kot izdelovalci." Čeprav to ni pravilno, če že v teh družbah pogosto ni samo eden izdelovalec nam še bolj dokaže, da smo lahko samo svobodni, ko smo se rešili našega posla s produkcijo. Slavna "težnja 19. stoletja" nam torej nič ne pove o glavnem vprašanju kako se lahko izoblikuje neomejena svoboda posameznika tako, da se uskladi z ekonomskimi zahtevami komunistične družbe. Ko pa ta "težnja" sestavlja celoto znanstvenih naprav našega "anarhističnega misleca", smo mi gnani do zaključka, da je bil ta poziv na znanost samo besedičenje, da je, kljub njegovemu zaničevanju utopistov, eden zadnjih spretnežev le-teh, vulgarni lovec, ki lovi "najboljši ideal".
"Svobodni dogovor" dela čudeže, če ne v anarhistični družbi, ki na žalost še ne obstaja, pa vsaj v anarhističnih argumentih. "Naša sedanja družba je ukinjena, posamezniki, ki ne potrebujejo več zaloge, da lahko jutri preživijo, to, zares nemogoče, ukinitve vsega denarja ali simbola vrednosti vse njihove potrebe zadovoljene in oskrbljene v novi družbi, spodbuda posameznikov. Zdaj samo ta ideal, prizadevajoč si k najboljšemu, razmerja posameznikov ali skupin ni nič več vzpostavljena z vidikom do tistih menjav, v katerih išče vsaka pogodbena stranka samo sleparstvo glede partnerjev ['svobodni dogovor' buržoazije, o kateri je Kropotkin pravkar govoril], ta razmerja bodo zdaj imela za cilj samo povrnitev vzajemnih uslug, s katerimi nimajo določeni interesi nič opraviti, dogovor bo lahkotno povrnjen, vzroki neenotnosti bodo izginili."
Vprašanje: kako bo ta nova družba zadovoljila potrebe vseh njenih članov! Kako jim bo zagotovila jutri?
Odgovor: s sredstvi svobodnega dogovora.
Vprašanje: bo produkcija mogoča, če je izključno odvisna od svobodnega dogovora posameznikov?
Odgovor: Seveda! In da se o tem prepričaš, moraš samo predpostaviti, da je jutri zagotovljen, da so vse tvoje potrebe zagotovljene in, z eno besedo, da produkcija, zahvaljujoč svobodnemu dogovoru, plavajoče naprej proizvaja.
Kakšni izvrstni logiki so ti "tovariši" in kakšen lep ideal je ta, ki nima nobenega drugega temelja kot pa nelogično predpostavko!
"Očitajo, da puščanje posameznikov samih, da se organizirajo kot hočejo, povzroči tekmovanje med skupinami, kot se danes pojavlja med posamezniki. To je napaka, ker hočemo, da se v družbi denar ukine, zato ne bo več menjave produktov, ampak menjava uslug. Poleg tega pa, če se takšna družbena revolucija, kot jo mi preudarjamo, vzpostavi, moramo predpostaviti, da bo določena evolucija idej zamenjala mesto v glavah množice, ali najmanj znatno manjšino med njimi. Ampak, če so bili delavci zadostno inteligentni, da so uničili buržujsko izkoriščanje, potem ne bo več mogoče vzpostaviti ponovnega izkoriščanja, še posebej, če so prepričani, da bodo vse njihove potrebe zadovoljene."
To je neverjetno, ampak neizpodbitno res: edina osnova za "ideal" anarhističnih komunistov je ta "petitio principii", ta "predpostavka", ki mora biti dokazana. Tovariš Grave, "globoki mislec", je zelo bogat v predpostavkah. Takoj ko se kakršenkoli problem predstavi, on "predpostavi", da je že rešen in potem je za vse najboljše v najboljših idealih.
"Globoki" Grave je manj oprezen kot pa "učeni" Kropotkin. In je torej samo on uspešen pri zmanjšanju "ideala" do "absolutnega" absurda.
On se sprašuje, kaj bo treba storiti, če je slučajno v družbi "dan po revoluciji" oče, ki zavrača svojemu otroku vso izobrazbo. Oče je posameznik z neomejenimi pravicami. Sledi anarhističnemu pravilu, "Delaj, kar se ti poželi". Nobeden nima pravice, torej, da ga privede do pameti. Po drugi strani lahko otrok dela, kar se mu poželi in se hoče učiti. Kako pobegniti iz takšnega konflikta, kako rešiti dilemo brez žaljenja svetih zakonov anarhije? S "predpostavko". "Odnosi (med državljani) bodo bolj široki in bolj prežeti z bratstvom kot so v sedanji družbi, ki so osnovani z nasprotnimi interesi in temu sledi, da bo otrok s sredstvi, ki jih vsak dan vidi, ki jih vsak dan sliši, pobegnil od vpliva staršev in bo našel vsako potrebščino, potrebno za pridobivanje znanja, katerega so mu starši odklonili. Še več, če se bo našel preveč nezadovoljnega pod avtoriteto, ki mu jo silijo, jih bo zapustil, da se bo postavil pod zaščito posameznikov, s katerimi je v večjem razumevanju. Starši ne morejo poslati orožnika, da ga pripelje nazaj pod avtoriteto sužnja."
Ni otrok, ki beži od svojih staršev, ampak utopist, ki beži od nepremagljive logične težavnosti. In še vedno se je ta Salomonova sodba zdela tako globoka, da jo je Emile-a Darnauda dobesedno citiral v svoji knjigi "La Société Future" (Foix, 1890, str. 26) knjiga, posebej namenjena populariziranju Grave-ov literarnih naporov.
"Anarhija, brezvladni sistem socializma, ima dvojni izvor. Je izrastek dveh velikih gibanj misli v ekonomskem in političnem polju, ki označujejo naše stoletje in še posebej drugo polovico. Skupaj z vsemi socialisti, anarhisti vedo, da je privatno lastništvo zemlje, kapitala in strojev že za časom; da je usojeno propasti in da morajo vse potrebščine produkcije, in tudi bodo, postale skupna lastnina družbe in bodo vodene skupno s producenti bogastva. Anarhisti imajo tudi veliko skupnega z najbolj naprednim predstavništvom političnega radikalizma, ki trdijo, da je ideal politične organizacije družbe pogoj stvari, kjer so funkcije vlade zmanjšane na minimum in posameznik pridobi svojo popolno svobodo pobude in dejanje za zadovoljevanje s sredstvi svobodnih skupin in federacij ki so svobodno sestavljene vseh neskončno različnih potreb ljudi. Kar se tiče socializma, večina anarhistov pride do njegovega dokončnega zaključka, to je, do popolne negacije mezdnega sistema in do komunizma. In glede oziranja na politične organizacije s tem, da se napreduje razvoj zgoraj omenjenega dela radikalnega programa, pridejo do zaključka, da je dokončen cilj družbe redukcija funkcij vlad na "nič" to je, na družbo brez vlade, na anarhijo. Še več, če je prav takšen ideal družbene in politične organizacije, potem ga ne smejo dopustiti prihodnjim družbam, ampak samo tiste spremembe v naši družbeni organizaciji, ki so v skladu z zgoraj dvojnim idealom in ki sestavljajo dostop do njega, s tem bodo imeli možnost življenja in bodo koristni za skupno blaginjo."
Kropotkin nam tukaj izda, z občudovanja vredno jasnostjo, izvor in naravo njegovega "ideala". Ta ideal, kot tudi Bakuninov, je resnično "dvojen"; res je iz povezan z buržujskim radikalizmom, ali prej s šolo svobodne trgovine, in komunizmom; ravno tako kot je Jezus bil iz povezan s Svetim Duhom in Devico Marijo. Dve naravi anarhističnega ideala sta težko spravljivi, ravno tako kot dve naravi Božjega Sina. Ampak ena od teh narav je očitno boljša od druge. Anarhisti "hočejo" takoj začeti z uresničitvijo, kar Kropotkin imenuje "dokončen cilj družbe", lahko bi se reklo, hočejo začeti z uničenjem "države". Njihova začetna točka je zmeraj neomejena svoboda posameznika. Prosta trgovina pred vsem. Komunizem pride šele potem. Ampak, da nas lahko pomirijo, kar se tiče verjetne usode te dvojne narave njihovega ideala, anarhisti stalno pojejo hvalnice modrosti, dobrote zrelega premisleka človeka "prihodnosti". Ta bo tako popoln, da bo lahko brezpogojno organiziral komunistično produkcijo. Tako bo popoln, da se lahko neko iz občudovanja vpraša, zakaj ni vreden zaupanja "avtoritete".