Georgij Plehanov
ANARHIZEM IN SOCIALIZEM
Videli smo, da so v svojih kritikah "politične sestave", "očetje" anarhije zmeraj imeli za osnovo utopični pogled na svet. Vsak izmed njih je vzel za osnovo svoje teorije abstraktno načelo. Stirner je vzel "ego", Proudhon "pogodbo". Bralec je lahko tudi videl, da sta bila ta dva "očeta" posameznika - egoista najboljše vrste.
Vpliv Proudhonovega individualizma je bil začasno zelo močan v romanskih (Francija, Belgija, Italija, Španija) in slovanskih državah, še posebej v Rusiji. Notranja zgodovina Mednarodnega Delavskega Združenja je zgodovina tega boja med proudhonizmom in modernim socializmom Marxa. Ne samo možje kot Tolain, Cheamalé ali Murat, ampak možje precej višji od teh (kot naprimer De Paepe) so bili nič več kot bolj ali manj nepopustljivi, bolj ali manj vztrajno "vzajemni". Ampak bolj se je razvijalo delavsko gibanje, bolj je postajalo očitno, da "vzajemnost" ne more biti njen teoretični izraz. Na mednarodnem kongresu so bili vzajemni prisiljeni glasovati za komunistične resolucije zaradi logike dogodkov okoli njih. Tak je bil naprimer primer v Bruslju glede razprave o zemljiški posesti. Počasi je levo krilo Proudhonove vojske zapustilo domeno individualizma, da se je lahko obvarovalo kritik s "Kolektivizmom".
Beseda "kolektivizem" se je v tem času uporabljala v povsem drugem pomenu kot jo sedaj uporabljajo francoski marksisti kot je Jules Guesde in njegovi prijatelji. Najbolj izrazit prvak "kolektivizma" je bil v tem času Mihael Bakunin.
Ko že omenjamo bomo preskočili v tišini njegovo propagando heglovske filozofije, v kolikor jo je sploh razumel, naposled tudi vlogo, ki jo je igral v revolucionarnem gibanju 1848. leta, njegova panslavistična dela v začetku šestdesetih in njegov letak "Romanov, Pogačev ali Pestel (London, 1862), v katerem je predlagal iti k Aleksandru II., če bi slednji postal "Car Mužikov." Tukaj se bomo izključno ubadali z njegovo teorijo anarhističnega kolektivizma.
Bakunin, član "Lige Miru in Svobode", je na Kongresu tega Združenja v Bernu 1869. leta zaklical nad Ligo povsem buržujsko društvo izjavo naklonjenosti do "ekonomskega in družbenega izenačenja razredov in posameznikov." Drugi delegati, med katerim je bil Chaudey, so mu očitali zagovarjanja komunizma. Ogorčeno je protestiral proti tej obtožbi:
"Ker zahtevam ekonomsko in družbeno enakost razredov in posameznikov, ker sem skupaj z Delavskim Kongresom Bruslja izjavil naklonjenost do kolektivne lastnine, sem bil obtožen komunizma. "Kaj je razlika," so me vprašali, "med komunizmom in kolektivizmom. Prav presenečen sem, da M. Chaudey ne razume te razlike, to je taisti, ki je oporočni izvrševalec Proudhona! Sovražim komunizem, ker je to zanikanje svobode in ne morem sprejeti nekaj za človeško, če ne priznava svobode. Nisem komunist, ker komunizem koncentrira in povzroča da država vsrka vse družbene sile; ker se nujno konča v centralizaciji lastnine v rokah države, medtem ko jaz hočem ukinitev države radikalno iztrebljanje tega načela avtoritete in skrbništva države, ki jih je, pod pretvezo moraliziranja in izobraževanja ljudi, doslej samo zasužnjila, zatirala, izkoriščala in pokvarila. Želim si organizacijo družbe in kolektivno družbeno lastnino od spodaj navzgor s sredstvi svobodnega združenja in ne od zgoraj navzdol s sredstvi nekakšne avtoritete. Želim si ukinitev države, želim ukinitev lastnine, ki se posamezno podeduje, ki je nič drugega kot institucija države. To je ideja, gospodje, zaradi katere sem kolektivist in ne komunist."
V drugem govoru na istem kongresu Bakunin neprestano ponavlja, kar je bil že povedal o "državnem" komunizmu. "Nismo mi, gospodje," je rekel, "ki sistematično zanikamo vso avtoriteto, vso pooblastilo in ki v imenu svobode zahtevamo ukinitev "diktatorsko" načelo države; mi nismo tisti, ki bomo prepoznali kakršnokoli politično in družbeno organizacijo, ki ni osnovana na največji svobodi vsakega Ampak kolektivna lastnina mi je po godu, ker sem prepričan, da, dokler je lastnina posamezno dedna, ostaja enakost pravega začetka, realizacija enakosti, ekonomske in družbene, nemogoča." To, jasno, ni ravno izjava načel, ampak je precej pomembno iz vidika "biografije".
Ne mislimo vztrajati z nesmiselnostjo izraza "ekonomsko in družbeno enačenje razredov"; Splošni Svet Internacionale se je s tem ubadal dolgo nazaj. Samo pripomnili bi, da zgornji citati kažejo, da se Bakunin
1. Bojuje z državo in "komunizmom" v imenu "najboljše svobode vseh";
2. Bojuje z lastnino, ki je "posamezno dedna" v imenu ekonomske enakosti;
3. Da ima Bakunin to lastnino, kot "institucijo države", kot "posledico samega načela Države;"
4. Nima nobenih pridržkov do posamezne lastnine, če ni dedna; nima nobenega pridržka proti pravici podedovanja, če ni posamezna. Z drugimi besedami:
1. Kar se tiče zanikanja Države in komunizma je Bakunin precej enak Proudhonu;
2. K temu zanikanju doda še nekaj, posamezno podedovanje;
3. Njegov program je nič drugega kot celota, sestavljena iz dveh abstraktnih načel "svoboda" in "enakost"; ta načela pripiše v svoji kritiki reda stvari enega za drugim in neodvisno drug od drugega, nikoli sprašujoč samega sebe, če so rezultati teh dveh zanikanj spravljivi eden z drugim.
4. Izvor privatne lastnine in vzročno povezavo med njeno evolucijo in razvoj političnih oblik razume tako malo kot Proudhon.
5. Nima jasne opredelitve pomena besed "posamezno dedna".
Če je bil Proudhon utopist, potem je bil Bakunin dvojno takšen, saj njegov program ni bil drugega kot utopija "svobode", ki je bila okrepljena z utopijo "enakosti". Če bi Proudhon ostal zvest svojemu načelu pogodbe v večjem obsegu, potem je Bakunin, razdvojen med svobodo in enakostjo, stalno obvezan od vsega začetka njegovega argumenta, da zažene svobodo zavoljo dobrote enakosti in enakost zavoljo dobrote svobode. Če je proudhon proudhonist "sans reproche", potem je Bakunin proudhonistični ponaredek z "ostudnim" komunizmom in celo z "marksizmom."
Bakunin dejansko nima več tiste nespremenljive vere v geniju "mojstra" Proudhona, ki jo je očitno gospod Tolain obdržal nedotaknjeno. Po Bakuninu je "Proudhon, kljub njegovim trudom, da bi si pridobil trdna tla nad resničnostjo, ostal idealist in metafizik. Njegovo izhodišče je abstraktna stran zakona; iz tega začne, da bi prišel do ekonomskega dejstva, medtem ko je Marx nasprotno izjavil in dokazal resnico, demonstriral na celotni antični in moderni zgodovini človeške družbe, ljudstva in države, da imajo ekonomska dejstva prednost pred političnim in državljanskim zakonom. Odkritje in demonstracija te resnice je eden največjih zaslužkov Marxa." V svojem drugem delu pa z vso obsodbo pravi, "vse religije in vsi sistemi morale, ki vladajo dani družbi, so zmeraj idealni izraz njenih pravih, materialnih pogojev, to je, še posebej glede ekonomske organizacije in politične, slednja (politična) ni nikoli nič drugega kot pravna in nasilna posvetitev ekonomske organizacije." In še enkrat omeni Marxa kot človeka, kateremu pripada zasluga odkritja in demonstriranja te resnice. Nekdo se potem lahko vpraša z začudenostjo, kako je taisti Bakunin izjavil, da je bila privatna lastnina samo posledica načela avtoritete. Rešitev uganke leži v dejstvu, da ni razumel materialističnega pojmovanja zgodovine; bil je samo "ponarejevalec" le-te.
In tukaj imamo šokanten dokaz tega. V ruskem delu, ki je že bil citiran, "Država in anarhija", pravi, da sta v situaciji ruskega ljudstva dva elementa, ki predstavljata potrebne pogoje za družbeno (s tem misli socialistično) revolucijo. "Rusko ljudstvo se lahko baha z izredno revščino in suženjstvom brez primere. Njihovo trpljenje je mnogoštevilno in to nosijo, ne s potrpežljivostjo, ampak z globokim in s strastnim obupom, to se je v naši zgodovini že dvakrat pokazalo v hudih izbruhih: v uporu Štefana Razina in v uporu Pugačeva." In to je Bakunin razumel z materialnimi pogoji socialistične revolucije! Ali je sploh potrebno pokazati, da je ta "marksizem" malce "sui generis"?
Med bojevanjem z Mazzinijem, z izhodišča materialističnega pojmovanja zgodovine, je Bakunin sam preveč daleč od razumevanja pravega materialističnega pojmovanja, da v istem delu, v katerem zavrača Mazzinijevo teologijo, govori kot globoko izrazni proudhonist o "absolutni" človeški morali in to podpre moralnost "solidarnosti" z argumenti kot so tile:
"Vsako dejansko bitje, dokler obstaja, obstaja samo s pomočjo načela, ki je prirojen njemu in ki določa njegovo specifično naravo; načelo, ki mu ga ne daje božanski zakon" (to je "materializem" našega avtorja!), "ampak je to rezultat dolgih kombinacij naravnih vzrokov in učinkov; to ni, po smešni ideji idealistov, zaprto v njem kot duša znotraj telesa, ampak je dejansko samo neizogibna in stalna oblika njegovega pravega obstoja. Človek, kot vse druge vrste, ima prirojena načela [!], ki so precej posebna samim sebi in vsa ta načela so sešteta v, ali pa zmanjšana v samotno načelo, katerega imenujemo solidarnost. To načelo je lahko formulirano na takšen način: noben človeški posameznik ne more prepoznati svoje človeškosti, niti je torej ne more realizirati v njegovem življenju, če jo hoče prepoznati v drugih in s pomočjo realizirati za druge. Noben človek se ne more osamosvojiti, razen če se osamosvoji vse ljudstvo okoli njega. Moja svoboda je svoboda vseh, zakaj jaz nisem resnično svoboden, svoboden ne samo v mislih ampak tudi v dejanjih, razen ko moja svoboda in moje pravice najdejo potrditev in njeno kazen v svobodi in pravicah vseh ljudi, mojih vrstnikov."
Kot moralni predpis je solidarnost, kot jo je interpretiral Bakunin, zelo izjemna stvar. Ampak postaviti to moralnost, ki, mimogrede, ni povsem "absolutna", kot načelo "prirojeno" človeštvu, ki določa človeško naravo, potemtakem je to igranje z besedami in popolno ignoriranje osnove materializma. Človeštvo obstaja samo "s pomočjo" načela solidarnosti. Ta začetek je malce preveč pikanten. Kaj pa "razredna vojna, prekleta država in lastnina, prav tista 'posamezno dedna' so to samo prikazovanja "solidarnosti", prirojena človeštvu, ki prikazujejo njene (državne) posebne narave, itd., itd.? Če je to tako, potem je vse v redu in je Bakunin zapravljal čas v sanjarjenju o "družbeni" revoluciji. Če temu ni tako, potem to dokazuje, da je človeštvo morda obstajalo "s pomočjo" drugih načel kot pa solidarnost, in da ni to slednje načelo pod nobenim pogojem "prirojeno" človeštvu. Vsekakor, Bakunin je samo izjavil njegovo "absolutno" načelo, da bi prišel do zaključka, da "nobeno ljudstvo ne more biti popolnoma svobodno, svobodno s solidarnostjo, v človeškem smislu besede, če ni tudi celota človeštva obenem svobodna."
To je namigovanje taktike modernega proletariata in je resnično v tem smislu, da kot pravijo člani Mednarodnega Delavskega Združenja osamosvojitev delavcev ni samo lokalni ali nacionalni problem, ampak, nasprotno, problem, ki se tiče vsake civilizirane države, njena rešitev je nujno odvisna od proletarskih teoretičnih in praktičnih kooperacij. Dovolj lahko je dokazati to resnico s sklicevanjem na dejansko ekonomsko situacijo civiliziranega človeštva. Ampak nič ni manj dokončno, tukaj in kjerkoli, kot pa "demonstracija" osnovana na utopičnem pojmovanju "človeške narave." Bakuninova "solidarnost" samo dokazuje, da je ostal nepopravljiv utopist, čeprav je bil seznanjen z zgodovinsko teorijo od Marxa.