Georgij Plehanov
ANARHIZEM IN SOCIALIZEM
Buržoazija, anarhizem in socializem.
"Oče anarhije", "nesmrtni" Proudhon, se je bridko posmehoval ljudem, ki so v revoluciji videli vsiljeno voljo večine, nasilja, spopadov, prelivanja krvi. Potomci "očeta" - moderni anarhisti - razumejo z revolucijo samo to brutalno otroško metodo. Vse, kar ni nasilje, je izdaja cilja, umazan kompromis z "avtoriteto". Sveta buržoazija ne ve, kaj naj naredi proti njim. Na področju teorije so absolutno nezmožni kritizrati anarhiste, ki so sami "enfants terribles". Buržoazija je bila prva, ki je propagirala teorijo "laissez faire", razkuštranega individualizma. Njihov današnji najbolj ugleden filozof, Herbert Spencer, je samo konservativen anarhist. "Tovariši" so aktivne in gorečne osebe, ki pripeljejo buržujsko mišljenje do logičnih zaključkov.
Sodniki francoske buržoazne republike so obsodili Grave-a na zapor in njegovo knjigo "La Société et l'Anarchie" na propad. Buržujski ljudje znanosti razglašajo to otroško knjigo za globoko delo in avtorja za izjemnega intelektualca.
In ne samo, da nima buržoazija nobenega teoretičnega orožja, s katerim bi se bojevala z anarhisti; svoje mlade ljudi vidi očarane z anarhistično doktrino. V tej družbi, ki je nasičena in gnila do jedra, kjer so vse vere že zdavnaj pod rušo, kjer so vsa iskrena mnenja videti smešna, v tej "monde ou l'on s'ennui", ko se ljudje utrujajo vseh oblik zabave in ne vedo več, v katerem svežem presežku je treba iskati nova občutja, so potlej ljudje, ki imajo pripravljeno uho za anarhistično sireno. Med pariškimi "tovariši" je že precej ljudi "comme il faut", lahkoživcev, ki - kot pravi francoski pisatelj Raoul Allier - nosijo nič manj kot očitne usnjene čevlje in gumbnico prebarvajo na rožnato, preden gredo na sestanke. Dekadenčni pisatelji in umetniki se spreobrnejo v anarhizem in propagirajo te teorije v revijah kot "Mrecure de France, La Plume", itd. In to je dovolj razumljivo. Nekdo se resnično lahko vpraša, če slučajno ni anarhizem, ki je v bistvu buržujska doktrina, našel svoje strokovnjake med francosko buržoazijo, najbolj "blasée" vse buržoazije.
S tem ko prevzamejo anarhistično doktrino, dekadenčni "fin-de-siecle" pisatelji ohranijo njen pravi značaj buržujskega individualizma. Če Kropotkin in Recluse govorita v imenu delavca, ki ga zatira kapitalist, "La Plume" in "Mercure de France" govorijo v imenu posameznika, ki se hoče otresti vseh spon družbe, da bi lahko končno delal, kar se mu "poželi". In tako anarhizem pride nazaj do svoje začetne točke. Stirner je rekel: "Za mene ni nič nad mano." Laurent Tailhade pravi: "Ali je pomembna smrt nejasnih ljudi, če se na ta način posameznik potrdi."
Buržuj ne ve več, kam se naj obrne. "Jaz, ki sem se tako zelo boril za pozitivizem," stoka Emile Zola, "no, da! Po 30. letih tega boja čutim, da so moja prepričanja omajana. Religiozna vera preprečuje propagiranje takšnih teorij; ampak ali ni že danes skoraj izginila? Kdo nam bo dal nov ideal?"
Na žalost, gospodje, ni nobenega ideala za žive mrtvake, kot ste vi! Poskusili boste vse. Postali boste budisti, druidi, Sars Chaldeansi, okultisti, magi, teozofi ali pa anarhisti, bilo kaj in še vedno boste ostali to, kar ste danes bitja brez vere ali načela, vreče brez znanja zgodovine in prihodnosti. Ideal buržoazije je živel.
Kar se tiče nas socialdemokrate, se nimamo kaj bati anarhistične propagande. Otrok buržoazije, anarhizem, ne bo nikoli imel resnega vpliva na proletariat. Če so med anarhisti delavci, ki si resnično želijo dobroto svojega razreda, in ki se žrtvujejo za višji cilj, je to samo zaradi nesporazuma, ki ga vidijo v tem taborišču. Poznajo samo boj za osvoboditev proletariata pod obliko, ki jo poskušajo dati anarhisti. Ko bodo bolj razsvetljeni, bodo prišli k nam.
Tukaj je primer za dokaz. Med sodnim procesom anarhistov v Lyonu leta 1883. je poročal delavec Desgranges, kako je bil postal anarhist, kako je bil sodeloval v političnem gibanju in celo bil izvoljen za občinskega svetnika v Villefrancheju, novembra 1879. leta. "1881. leta, meseca septembra, ko je bila stavka barvarjev v Villefrancheju, sem bil izvoljen za tajnika komiteja stavke in bilo je med potekom teh znamenitih dogodkov da sem jaz postal prepričan o potrebi po zatiranju avtoritete, ker avtoriteta začara despotizem. Med to stavko, ko so delodajalci zavračali razpravljanja z delavci, kaj so predstojniške in občinske administracije naredile, da bi rešile spor? Poslanih je bilo 50 žandarjev z meči v rokah, da rešijo spor. Tako imenujejo vlade mirna sredstva, ki jih uporabljajo. Bilo je na koncu te stavke, ko je nekaj delavcev, izmed njih tudi jaz sam, razumelo potrebo o resnem preučevanju ekonomskih zadev, in da bi to lahko študirali, smo se dogovorili za večerni sestanek." Res ni potrebno dodati, da je prav ta skupina postala anarhistična.
Tako se izvede ta mojstrovina. Politično dejaven in inteligenten delavec podpira program ene ali druge buržujske stranke. Buržoazija govori o blagostanju ljudi, o blagostanju delavcev, ampak jih izda ob prvi priložnosti. Delavec, ki je verjel v iskrenost teh oseb, je ogorčen, se hoče ločiti od njih in se odloči, da bo resno proučil "ekonomske zadeve". Anarhist pride vzdolž in, spominjajoč ga o izdaji buržoazije in o sabljah žandarjev, prepriča, da je politični boj nič drugega kot pa buržujska bedarija in če se delavstvo hoče osvoboditi, mora biti politična akcija opuščena, uničenje države pa končni cilj. Delavec, ki je bil na začetku samo še pri proučevanju situacije, misli, da imajo "tovariši" prav, in tako postane prepričan in vdan anarhist! Kaj bi se zgodilo, če bi nadaljeval svoje študije o družbenem vprašanju, če bi razumel, da je "tovariš" domišljav nevednež, da je ta govoril neumnosti, da je njegov "ideal" zmota in past, da je zunaj buržujske politike, nasproti tej, politična akcija proletariata, ki bo naredila konec kapitalistični družbi? Potem bi postal socialdemokrat.
Bolj kot se bodo te naše ideje razširile med delavci, manj bodo delavci pogledovali proti anarhistom. Anarhizem, z izjemo svojih "učenih" vlomilcev, se bo bolj in bolj spreminjal v nekakšen buržujski šport, da bo lahko priskrbel občutke za "posameznike", ki so se preveč svobodno puščali v užitkih mesa in hudiča.
In ko bodo proletarci vladarji položaja, bodo samo pogledali na "tovariše" in bodo še najbolj "sijajni" izmed njih utišani; samo zadihali bodo in anarhistični prah se bo razpršil med nebeške vetrove.
Nazaj na vsebino knjige Anarhizem in socializem