Karl Marx in Friedrich Engels

Marx o Feuerbachu


Napisano: 1885, kasneje uredil Engels;
Prvič izdano: Ludwig Feuerbach in konec klasične nemške filozofije, 1888 (kot dodatek);
Vir: MEID, II. zvezek, Cankarjeva Založba, 1979;
Prepis/HTML markacija: A.M..
 

 Pod tem naslovom je »Teze o Feuerbachu« objavil Engels v dodatku h knjižni izdaji svojega »Ludwiga Feuerbacha« (1888).

 V uvodni pripombi k temu delu jih označuje takole... »...V nekem starem Marxovem zvezku sem našel enajst tez o Feuerbachu, ki so natisnjene v dodatku. To so beležke za kasnejšo dodelavo, napisane na hitrico, sploh ne namenjene za natis, toda neprecenljive kot prvi dokument, v katerem je zabeležena genialna kal novega svetovnega nazora.«

 Za natis je Engels skušal razvezati nekatere formulacije.

 Tako je v 1. tezi iz »čutnočloveške« nastala »človeška čutna« dejavnost. Večji je Engelsov poseg v 3. tezo (pojasnilo v prvem odstavku, v drugem je pomotoma izpadlo »ali samospreminjanje«) ; v 4. tezi je poleg pojasnilnih dostavkov posebej treba omeniti zamenjavo »teoretskega in praktičnega uničenja« družine s »teoretičnim kritiziranjem in praktičnim revolucioniranjem«. V 3. tezi je Engels dalje namesto »revolutionäre Praxis« napisal »umwälzende Praxis«, prav tako je v 4. tezi pristavil »praktisch umgewältz werden«. V prvem od teh primerov je bilo mogoče najti slovenski sinonim »prevratna praksa«, v drugem pa ni ustreznega prevoda. – Uredn.


1

 Glavna pomanjkljivost vsega dosedanjega materializma – vštevši Feuerbachovega – je, da je predmet, dejanskost, čutnost pojmovana le v obliki objekta ali zora; ne pa kot človeška čutna dejavnost, praksa, ne subjektivno. Zato se je zgodilo, da je dejavno stran, v nasprotju z materializmom, razvil idealizem – toda le abstraktno, ker idealizem seveda ne pozna dejanske, čutne dejavnosti kot take. Feuerbach hoče čutne, od miselnih objektov dejansko razločevane objekte; toda človeške dejavnosti same ne dojema kot predmetno dejavnost. Zato obravnava v »Bistvu krščanstva« le teoretsko vprašanje kot pristno človeško, medtem ko je praksa dojeta in fiksirana le v njeni umazano-židovski pojavnosti. Zato ne zapopade pomena »revolucionarne«, »praktično-kritične« dejavnosti.

2

 Vprašanje, ali človeškemu mišljenju pripada predmetna resnica, sploh ni vprašanje teorije, temveč praktično vprašanje. V praksi mora človek dokazati resnico, to je, dejanskost in moč, tostranskost svojega mišljenja. Spor o dejanskosti ali nedejanskosti mišljenja, katero se izolira od prakse, je čisto sholastično vprašanje.

3

 Materialistični nauk, da so ljudje produkti okoliščin in vzgoje, spremenjeni ljudje torej produkti drugih okoliščin in predrugačene vzgoje, pozablja, da okoliščine spreminjajo ravno ljudje in da mora vzgojitelj sam biti vzgojen. Zato pripelje nujno do tega, da razdeli družbo na dva dela, od katerih je eden vzvišen nad družbo. (Npr. pri Robertu Owenu.)

 Sovpadanje spreminjanja okoliščin in človeške dejavnosti je moči dojeti in racionalno razumeti le kot prevratno prakso.

4

 Feuerbach izhaja iz fakta religiozne samoodtujitve, podvojitve sveta na religiozen, umišljen in na dejanski svet. Njegovo delo je v tem, da razreši religiozni svet v njegovo posvetno osnovo. Spregleduje, da je potem, ko je ta posel opravljen, treba šele narediti tisto glavno. Dejstvo namreč, da se posvetna osnova odpne od same sebe in se kot samostojno kraljestvo fiksira v oblakih, je ravno mogoče razložiti le iz samoraztrganosti in oporekanja-sebi-sami te posvetne osnove. To samo je treba torej najprej razumeti v njenem protislovju in nato z odstranitvijo protislovja praktično revolucionirati. Torej npr. mora potem, ko je bila pozemska družina odkrita kot skrivnost svete družine, prva sama biti teoretično kritizirana in praktično revolucionirana.

5

 Feuerbach, nezadovoljen z abstraktnim mišljenjem, apelira na čutni zor; toda čutnosti ne dojema kot praktično človeško-čutno dejavnost.

6

 Feuerbach razrešuje religiozno bistvo v človeško bistvo. Toda človeško bistvo ni nikak abstraktum, prebivajoč v posameznem individuu. V svoji dejanskosti je skupek družbenih razmerij.

 Feuerbach, ki se ne spušča v kritiko tega dejanskega bistva, je zato prisiljen:

 1. abstrahirati od zgodovinskega poteka in fiksirati religionzno čustvo zase ter predpostaviti abstraktno – izolirano – človeški individuum;

 2. človeško bistvo je pri njem lahko razumljeno le kot »rod«, kot notranja, nema, mnoge individue zgolj naravno povezujoča občnost.

7

 Feuerbach zato ne vidi, da je »religiozno čustvo« sâmo družben produkt in da abstraktni individuum, ki ga analizira, dejansko pripada določeni družbeni obliki.

8

 Družbeno življenje je po bistvu praktično. Vsi misteriji, ki zapeljujejo teorijo k misticizmu, dobe racionalno rešitev v človeški praksi in v zapopadenju te prakse.

9

 Najvišje, do česar se povzpne nazirajoči materializem, t.j. materializem, ki čutnosti ne zapopade kot praktično dejavnost, je nazor posameznih individuov v meščanski družbi.

10

 Stališče starega materializma je »meščanska« družba; stališče novega je človeška družba ali udružabljeno človeštvo.

11

 Filozofi so svet samo različno interpretirali; gre pa zato, da ga spremenimo.